U prvoj polovini marta gost naše Kuće za pisce u okviru projekta Ulysses’ Shelter je slovenački pisac Davorin Lenko. U četvrtak 12.3. razgovarali smo sa Davorinom o romanu na kom trenutno radi, kao i njegovim već objavljenim delima. Snimak razgovora možete pogledati niže, a tu je i tekst koji je Davorin napisao za vreme svog boravka u Beogradu.
Cona – Opis projekta in koncepta, nekaj osebnih mnenj in trije odlomki romana
Marec 2020. Pisateljska rezidenca Uysess
Shelter 2, Beograd, dež. Delam na romanu Cona. Pogledam, kdaj sem
ustvaril dokument. Drugi april 2018. Takrat je bila Cona mišljena kot
kratka zgodba, del zbirke kratkih zgodb Psihoporn, ki izide (upam)
aprila letos. Del mene si želi, da bi vztrajal pri kratki zgodbi in ne bi
pisal, pisal in pisal ter v roku meseca, dveh prišel do točke, ko je tekst
lahko postal samo še roman. Seveda, potem ne bi dobil štipendije in najbrž
nikdar ne bi videl Beograda, kaj šele Walesa, kamor potujem maja. S tem se
tolažim. Pa ne preveč uspešno.
Cona
je močno fragmentrian roman o ljubljanskem serijskem morilcu, Zmaju, seveda pa
je tudi roman o spolnosti. Pri le redkih serijskih morilcih (sploh katerem?)
’težava’ namreč ni primarno ravno v spolnosti. Je pa tudi roman o blaznosti in
– predvsem – blaznem pripovedovalcu. Ki pa nikdar ne spregovori. Namesto njega
zgodbo podajajo štirje ’manjši’, ’nižji’ pripovedovalci oz.’entitete’, vsak od
njih pa predstavlja en aspekt tega ’nad-pripovedovalca’: Gama je torej
racionalizacija, Ted je impulz, Willie je frustracija, Raziel, oziroma
(nebeški) bibliotekar, pa je fantazija. Posebej problematični, psihično naporni
so fragmenti slednjega – in na njih, skladno z mojo prijavnico, delam na
rezidenci v srbski prestolnici. Tu v obliki kratkih zgodb opisujem zadnje
trenutke Zmajevih žrtev, oziroma njegove interakcije z njimi. Trenutno imam
napisanih in bolj ali manj končanih trinajst takšnih besedil, trinajst žrtev in
pojma nimam, koliko jih bo še potrebno. Mučno je. Pa ne samo psihološko. Tudi
tehnično. Zelo težko je moriti na izviren način, vedno znova in vsakič drugače;
težko je ostati izviren tako na slogovni kot spoznavni ravni Vedno znova vedno
drugače povedati zgodbo o ljubezni in zablodi.
Tu imam čas, da se res posvetim mojim
mislim in mojemu delu. Dopoldne kofein, zvečer pivo ali gin. Večinoma pa sva
samo jaz in Raziel, ta ’varuh Ženske’. Mogoče je ravno to ideja romana na
katero sem najbolj ponosen. V prijavnico za rezidenco sem zapisal sledeče (in
res mislim, da se ne da povedati lepše in jasneje, niti krajše):
Zmaj izhaja iz predpostavke, da je v vsaki
ženski iskra, delček nekakšne nad-ženske ali Ženske. V vsaki posameznici vidi Potencial in verjame,
da ga vsaka žrtev popelje korak bližje izkušnji Ženske. Morilec
tu deluje v vlogi nekakšnega knjižničarja, zbiratelja, celo kustosa njihovih
življenj, njihove kulture in civilizacije[1] [2].
Kot knjižničar / zbiratelj / kustos Ženske Zmaj išče in potrebuje posamezno
žensko kot celoto, to pa lahko doseže samo tako, da jo umori, saj šele žrtvina
smrt zaokroži njeno življenje (in ga na nek način naredi popolnega). Ali
drugače: iskro Ženske lahko iz ženske, ki je kontaminirana z družbo, kulturo
in civilizacijo, izlušči samo z ubojem (telesa) prav te ženske.
Cona se z vsem tem konceptualno
približa zahtevam rezidenčnega programa. Menim, da gre za nekoliko svež pogled
na temo knjižnice kot ’baze pomembnih in relevantnih podatkov’. Knjižnica – pa
tudi zbirka – namreč ni samo fizični prostor, ampak je tudi meta-prostor,
nad-prostor – in hranilnica ne le občih podatkov (relevantnih ali ne), temveč
tudi individualnih izkušenj in sanj … Seveda pa tudi slepih ulic, zablod,
frustracij in norosti.
Na najvišji ravni pravzaprav torej
mogoče sploh ne gre za roman o morilcih, seksualnih patologijah ali blaznih
pripovedovalcih, temveč za roman o ženski. Ta misel mi je vešč. Pomirja. V
smislu Nietzschejeve misli, da, ko zremo v brezno, le-to zre v nas, je veliko
lažje prenašati pogled ženske, kot poglede morilcev in blaznežev.
Z nekolikšno žalostjo moram
priznati, da sem zaradi Cone, a ne samo zaradi Cone, na smrt
utrujen. V dobrih dveh letih sem napisal praktično dve (ne ravno kratki) knjigi
in eno gledališko predstavo, še ena, monodrama Psiho, pa je bila
uprizorjena. Trenutno imam odprtih trinajst različnih, večjih in manjših
projektov. Čakam. Čakam na odgovore, čakam na rezultate, čakam na honorarje,
čakam na izdaje. Včasih se šalim, da tačas, ko čakam, še kaj malega napišem. V
tem je žal več resnice kot šale. In želim si pomiritve, sprostitve. Ne, ne
želim si početi ničesar. Želim si biti sposoben početi ničesar in si
verjeti, da si to zaslužim in lahko privoščim. V stanju, v katerem sem
trenutno, ne vem, če mi glede tega lahko pomaga kakršnakoli objava ali knjižna
izdaja, kakršenkoli honorar, celo kakršnakoli nagrada, štipendija, rezidenca …
Želim si samo končati Cono in jo izdati. Vendar pa težim tudi h
kvaliteti in dovolj izkušenj imam na področju pisanja, da vem, da ta sprostitev
ne bo prišla še vsaj eno leto.
Ampak resnica je tudi
ta: v tem skorajda mučenju, večji kot majhen del mene dejansko uživa. To breme
daje mojemu življenju ostrino in fokus. Upam, da te ostrine in fokusa nikdar ne
izgubim, čeprav hkrati srčno upam tudi, da se nikdar več ne bosta, vrtela okoli
’razumeti serijske morilce in se vživeti vanje’ ter ’na osebni ravni in lastni
koži razumeti seksualne patologije’ ter ’nositi breme vsote spolnosti
človeštva’. Dovolj je dovolj.
V nadaljevanju sledijo
trije odlomki Raziela, tega knjižničarja / zbiratelja / kustosa Ženske. Vsa tri
besedila pa so bila, na podlagi že prej obstoječih zapiskov, misli in okruškov,
napisana tekom mojega prvega tedna bivanja v Beogradu.
ENTITETA RAZIEL
Rita Farnsworth
»Čudovita si. Popolna. Skoraj popolna.
Dišiš po poletju. Kako dolgo si hodila? Živa si. Toda ne skrbi. Naredila bova
nekaj čudovitega. Naredila bova nekaj zate. Ljubim te. Ljubim te prstke. Ljubim
to znamenje. Kratke kocine. Se ne briješ redno? Ali pa se nimaš briti za koga?
Ljubim ta stegna. Sočna so. Ljubim to pičkico, ki jo skrivaš. Njene rdečkaste
dlake in kako diši. Ljubim. In če pomislim na to, koliko ljudi jo je ljubilo
pred mano, jo pričnem ljubiti še bolj. Ljubim ta trebuh … in popek. Ljubim
tvoje boke in tvoja rebra. Tvoje pazduhe in roke. Prste … Te tanke dolge prste.
In ljubim tvoj vrat, te kite, te vene. Ljubim tvoje oči in tvoje lase. Ljubim
tvoja usta. Jezik. Tvoj zadah. Celo te ljubim, tvoj smrad mi diši. Lahko
razumeš to? Ja? Da mi diši, vse kar na tebi. Potem pa ne sprašuj, česa si
želim. Ljubiti si te želim. To si želim.«
Vstal je iz počepa in z omarice, čez katero
je bil pogrnjen črn prt, pograbil masivno kristalno kupo. Vrnil se je do Rite,
se ji nasmehnil in jo s prsti pogladil po licu. »Vse bo v redu,« je rekel,
čeprav se je že v tistem trenutku zavedal, da ni govoril samo njej. Srce mu je
razbijalo. Spet je počepnil prednjo. »Se lahko polulaš v tole?« je vprašal v
njena stegna, saj si je ni upal pogledati v oči. Trenutek je trajal predolgo in
na koncu mu ni preostalo drugega, kot da dvigne pogled. Na njenem obrazu in v
njenih očeh je naletel na začudenje in otopelost. »Mislim, da sem pripravljen,«
je rekel. »Želim si tvoje resničnosti.«
»Will you let me go? Me boste …
izpustili?«
»Ne, ne bom te,« je odkimal in spet povesil
pogled. Na trebuhu se ji je naredila lepa guba. »Ljubim te in želim si tvoje
resničnosti,« je rekel z nekakšno pogubnostjo v glasu. Tišina in negibnost.
Moral je storiti nekaj. In je.
S prosto roko je previdno a čvrsto
pritisnil na njen trebuh, tam, kjer so izginile sramne dlake.
»Precej polna si. Veš to? Polna? Full?«
Rita je počasi prikimala.
»Te je kdo kdaj že sploh ljubil vso?
Takšno, kot si? Prav takšno …?«
»Yeah … He did.«
»Samo eden?«
»Samo eden.«
Z nohti je najbolj
nežno, kar je lahko, podrsal po njenih stegnih. »Kaj, če torej razpreš tole in
se presedeš malo naprej in se mi polulaš v tole in zapečatiš to, da sta te res
vso ljubila dva človeka?«
Tina
Prešern
Ko jo je slekel in si jo ogledal, se je
pred njim zableščal teološki paradoks in vprašal se je, kar dela verna katoličanka
s piercingi v sramnih ustnicah in v bradavičkah. In kaj s tatujem bodeče žice,
ki se je vil čez večji del njene leve noge. Čepe je nagnil je glavo in
poizkušal doumeti. »Je to sado-mazo stvar?« je vprašal, ne da bi pričakoval
odgovora. Tina je bila globoko v ketaminski luknji. »Kristusove muke?
Identifikacija z njimi?«
Tišina.
Vstal je in, da bi si zbistril pretresene
misli, pričel zlagati njene obleke. Potem je v roke vzel njeno torbico in jo
raziskal. Med drugimi je v torbici našel rožni venec in Marijino podobo v
medaljonu, ki je izgledal pozlačen. Predmete iz torbice je previdno in
spoštljivo polagal na mizo v kotu sobe. Veselil se je trenutka, ko bo lahko
odprl Excel tabelo in natančno popisal njene cunje in vsebino torbice.
Ko je končal, se je ozrl po mizi in potem
še po negibni punci. Ozrl se je po prostoru, po sebi v njem, po celotni
situaciji, z očmi je premeril svoj majhen, varen in popoln svet. Vse je bilo v
redu.
Toda trenutek ni trajal.
Prešinila ga je nepovratna misel ob kateri
se mu je stemnilo pred očmi. Spoznal je, da jo bo moral maziliti.
Proces je bil močan, emocionalno nabit in
gost. Vedel je, da postaja vedno bolj samozavesten. Lahko je počel stvari, o
katerih je pred nekaj meseci samo še sanjal. Kolikor je to sicer sprejel z
odprtimi rokami, se je hkrati tudi zbal, da postaja oziroma bi postal površen.
In pomembneje, da ne bi znal več ceniti procesa. Projekta. Ženske.
Transformacije. Počastitve. Molitve. In sebe v vsem tem. Vedel je, da vsaka
izstreljena krogla prej ali slej zadane v kaj – ali pa preprosto izgubi hitrost
in pade na tla. To je vedel. Ni pa v to tudi zares verjel.
Toda, ko je mazilil, je verjel v
maziljenje. In verjel je v Tinino vero.
Verjel je v resničnost te ženske ob njem.
V njeno telo.
V njeno celovitost in v njeno iskro.
Sodelovala je.
Katoliška dekleta
umirajo na prav poseben način. One se hkrati prepustijo in upirajo, a vendar
nikdar ne izpadejo razdvojene.
Nina
Obermajer
V svet je gledala skozi dolg tunel. Vse se
je zdelo oddaljeno in razstavljeno, nič ni bilo zares povezano s čim drugim. V
tem tunelu se je izgubila tudi njena identiteta. Ni je bilo strah. Ni je moglo
biti. V stanju v kakršnem je bila, je bil strah, kot katerokoli drugo čustvo,
praktično nemogoč. Bilo ji je vseeno. Neprizadeto je gledala film zadnjih nekaj
minut (ali ur) svojega življenja.
Toda kljub vsemu se je zavedala, da je gola
in zvezana. Vedela pa je tudi, da v sobi ni sama.
Od daleč je spregovoril moški glas. »Nekdo
mi je nekoč rekel, da se oblačimo zaradi drugih.« Glas je prihajal izza nje. Ni
imela moči, da bi obrnila glavo. Zrla je predse v poltemo sobe. »Verjetno pa se
zaradi drugih tudi slačimo,« je še dodal glas.
Moški je zdaj stopil prednjo. Bil je gol in
postavil se je tako, da je njegovo mednožje zakrilo točko na drugi strani sobe,
v katero je bolščala. Bil je obrezan in napol v erekciji.
Glas, oddaljen in popačen, je nadaljeval:
»Ne moreš vedeti, kako težko mi je storiti to. Nočem te razočarati. Če bi imel
eno željo, eno samo željo na svetu, bi si želel večjega tiča. Moškim z velikimi
tiči ni treba pobijati žensk. Ne dokončno. Oni jih lahko ubijejo spet in spet,
vedno znova – isto žensko ali pa vsakič drugo. In vedno znova so priče čudežu
Vstajenja. Vstajenja od mrtvih. Ženskega Vstajenja. Mi pa nimamo tega
privilegija. Za moške z majhnimi ni čudežev. Namesto njih imamo žalost in
razočaranje.«
Moški je počepnil prednjo. Imel je
sorazmerno lep obraz in videlo se je, da ga je negoval. Bil je čist, koža je
bila čvrsta, brada gladko obrita, lasje čisti, urejeni, pred kratkim
pristriženi. Imel je globoke modre oči.
»In delaš … Delaš in se boriš in mučiš vsak
svoj živ moment in ne prideš niti do kolena tistim, ki jim je … no, dano. In
delaš se, da je v redu, res se delaš in prepričuješ. Toda v resnici veš, da ni.
Da nikdar ne bo. Moškim z velikimi …«
Obmolknil je sredi stavka in jo zasanjano
pogladil po stegnih. Nekje daleč, daleč, kot v drugem času in drugem telesu, se
ji je zazdelo, da se je ob njegovem dotiku njena koža nasršila, kot bi potegnil
prepih. Toda vse to se ji je samo zdelo. Nahajala se je v nekakšnem popolnem
kokonu, kjer je bilo udobno in kjer ni bilo ničesar.
Njegovi prsti so šli gor po njej, čez boke
in po rebrih do prsi, kjer so se ustavili in stisnili bradavičko. »Z joški
ženska nakaže na svojo seksualnost, niso pa njena seksualnost sama. Joški so
kot nožnica ali metek. Implicirajo meč ali pištolo, a nožnica in metek sta brez
meča in pištole precej neuporabna. Kaj ni zanimivo? Moški so nad joški
navdušeni samo dokler ne pridejo do mednožja.« Dvignil je glavo in jo pogledal
v oči. Pogledal je neposredno v tunel skozi katerega je zrla v svet. »Rad bi,
da veš, da sem nag zate in ne zame,« je rekel. »Dovolj dolgo sem se skrival. Na
koncu pa pride do tega, da si ali nisi. Si nag ali ne. Skrivaš ali ne. Se
razdajaš ali ne.«
Moški je zdaj pokleknil in položil glavo na
njena stegna. Njegova koža je bila vroča in prijetna na dotik. »Mislim, da je
čas, da se soočim s svojo bolečino. In sprejmem posledice.«
Ko se je tunel pričel širiti, je najprej začela
zaznavati sebe, svoje telo. Potem je prišlo spoznanje, ki je spremenilo vse.
Spoznanje, da jo bo posilil. Želela je kričati, želela je prositi, želela se je
otresti spon s katerimi je bila privezana na stol, a v njenem telesu ni bilo
moči za karkoli od tega. Uspelo ji je samo odpreti usta iz katerih se je
namesto glasu samo pocedila slina.
Moški je začutil premik in dvignil je glavo
ter si jo ogledal. »Bog, si čudovita,« je rekel.
Tunel se je širil in širil in ponovno
vzpostavljeni miselni procesi so jo navdali z grozo. Spoznala je, da
najverjetneje ne bo posiljena, temveč umorjena. Iz grla ji je uspelo spraviti
zvok. Potem dva. Čez čas je iz sebe spravila črko. Bila je črka N. Potem je
izustila še eno črko. Bila je črka O.
Kot bi jo hotel pomirjajoče utišati je s
prsti spolzel po njenih slinastih ustnicah in za trenutek je bila prepričana,
da jo bo poljubil. Namesto tega je samo nabral slino, ki se je cedila iz njenih
ust. Posesal jo je s svojih prstov.
Dejanje, ki se ji ni zdelo tako gnusno, kot
se ji je zdelo, da bi se ji moralo zdeti, ji je vendarle dalo moči, da je
končno lahko izrekla, kar je želela.
»Noseča …« je hripavo šepnila.
In on se je zazrl v njene oči in rekel, da
to ni važno. Da sploh ni važno. Zazdelo se ji je, da je v njegovem glasu
zaznala razočaranje. Poljubil jo je na stegno in se vzravnal. Zdaj je bil v
polni erekciji. Toda to ni bila erekcija jebača ali posiljevalca.
Bila je erekcija
ljubimca.
[1]On
sam deluje tako kot ’knjižnica Ženske’ kot knjižničar v njej. Kot morilec pa
seveda deluje tudi v vlogi avtorja.
[2]Zmaj
namreč hrani obleke, obutev in druge osebne predmete svojih žrtev. Hrani
njihovo ’civilizacijo’. Gola trupla pa vrača med ljudi, v javnost.